Zakaj ravno žabe? In zakaj Pri Žabarju?
Morda ne izgleda, ampak nekoč se je nedaleč od nas razprostiralo barje. Velike močvirnate površine na južnem delu Ljubljanske kotline so predstavljale idealen habitat za omenjene dvoživke. Domačini so jih kmalu začeli uporabljati tudi za prehrano, saj gre za belo meso, ki vas bo morda po strukturi in okusu spomnilo na piščančje meso. Menda so žabe na Viču lovili kar otroci in jih v vedrih prinašali k Žabarju, jih tam zamenjali za kakšen priboljšek; kuharice pa so jih pripravile za naše goste. In tako se je domačije prijelo ime Pri Žabarju, sosednje ulice pa kar Žabarjeva ulica. Z izgradnjo Južne železnice Dunaj – Trst v drugi polovici 19. stoletja se je barje umaknilo proti jugu, še bolj pa se je močvirnat teren izsušil po izgradnji južne ljubljanske obvoznice, tako da je žab danes na našem področju malo. Se jih pa še vedno da naročiti v naši gostilni – lahko ocvrte na dunajski način ali pa na žaru s česnom in peteršiljem na tržaški način. Žabe, ki jih ponujamo so uvožene in vzrejene na velikih faramah.
Pri Žabarju vas bodo povsod spremljale žabe :).
Prvi zapisi
Matija Prebil je bil prvi znani lastnik gostilne in pripadajočega posestva. Omenjen je bil leta 1757. Leta 1826 je postal lastnik posestva št. 25 Samotorčan Andrej, ki je imel poleg stavbišč in hiše tudi kmetijska zemljišča, kot sosednji kmetje. Samotorčan je nato razdelil stavbe hčerama, oziroma zetoma – Vič št. 25 Bedenk Lukasu in Vič št. 23 Pance Antonu. Okoli leta 1860 se je na Vič št. 25 priženil Selan Boštijan (Mežnarjev izpod Rožnika), postal lastnik posestva Pri Žabarju in bil izvoljen za župana v občini Vič. Prodajal je kmetijska zemljišča in zgradil novo hišo z modernim gostinskim lokalom. Leta 1880 je prodal hišo in gostilno Šušteršič Gašperju, vinskemu trgovcu iz Glinc št. 20. Prav on je leta 1894 gostilno dal v najem Janezu Robežniku, ki jo je leta 1897 odkupil, in sicer za 10.300 goldinarjev. Kasneje sta Janez in Urša Robežnik odkupila še staro hišo Vič št. 22 in jo skupaj s staro Žabarjevo hišo št. 70 porušila in na tem mestu sezidala moderno gospodarsko poslopje, skladišča in gostinski salon. Janez je bil prej doma v Dravljah, njegova žena Urša pa v Zgornji Šiški.
Prvotno je bila gostilna povezana s trgovino, s katero se je ukvarjal predvsem Janez. Žena Urša mu je pomagala, skrbela pa je tudi za gostilno, leta 1900 pa je v gostilno prišla pomagat tudi njena sestra Škander Antonija, ki je bila zelo dobra kuharica. Bila je tudi izredno lepo dekle, zato je z njenim prihodom gostilna dobila precej novih in rednih gostov. V gostilni je ostala vse do 1. svetovne vojne, ko se je poročila in odšla.
Avguštin Robežnik
Vse do smrti Janeza Robežnika leta 1928 je bil glavni poudarek na trgovini. Ta je v tistem času dobro tekla, saj na območju od Viča do Polhovega Gradca ni bilo nobene trgovine. Gostilna je bila namenjena sinu Avguštinu, ki je bil materi po očetovi smrti v veliko oporo. Ostali otroci pa so počasi zapuščali dom. Prvi je odšel sin Ivan, ki si je z očetovo pomočjo kupil gostilno z imenom Vrož˝cah v Mestnem logu. Sledil mu je brat Edvard, ki je na Škofljici kupil posestvo. Ostali otroci so obiskovali razne šole.
Po materini smrti je gostilno prevzel sin Avguštin. Med gosti je bil zaradi svoje komunikativnosti zelo priljubljen. V tem času je postala gospodinja Malči Legiša in ostala pri hiši do leta 1940, ko je zaradi majhnih otrok morala pustiti delo. Mesto gospodinje je prevzela najmlajša domača hči Nada, pomagala pa ji je sestrična Pavla Ažman. Druga svetovna vojna je družino Robežnik hudo prizadela. Leta 1941 je bil pogrešan hišni gospodar Avguštin, leta 1945 pa so njegovo najmlajšo sestro Nado ubili.
Milan Robežnik Starejši
Po izginotju Avguština je gostilno prevzel njegov brat Milan, ki se je leta 1946 poročil z gostilničarsko hčerko Vero Križnar iz Stražišča pri Preddvoru. Leta 1948 so z nacionalizacijo zasebni gostinski lokal ukinili in ustanovili državno gostišče, ki je kmalu postalo zadružni gostinski obrat. Vendar je že leta 1953 kmetijska zadruga prišla v likvidacijo. Milan je na pobudo žene Vere takoj oddal prošnjo za obnovitev državnega gostišča. Prošnjo so ugodno rešili in tako je gostilna leta 1954 postala kolektivni obrat.
Milan Robežnik je postal poslovodja, pomagali pa so mu žena Vera in trije uslužbenci – natakarica, kuharica in pomočnik. Leta 1963 je obrat postal državna gostilna pod upravo gostinskega podjetja Vič. V tem času je imela gostilna že pet uslužbencev.
Milan Robežnik, Milč
Leta 1972, leto dni po smrti Milana Robežnika starejšega je gostilna ponovno postala privatna last in sicer v lasti Milana Robežnika mlajšega, ki je gostilno uspešno vodil 40 let. Pri tem mu je kmalu na pomoč priskočila žena Ivana, ki še vedno skrbi, da je pri naši hiši vse sveže, čisto, sladko in zeleno. Dejavnost sta v tem obdobju razširila še na slaščičarno in prenočišča, ki so bila dokončana v letu 2005.
Rok Robežnik
Milan Robežnik in njegova žena Ivana sta pred kratkim predala gostilno najstarejšemu sinu Roku, ta pa je gostilno preoblikoval v družbo z omejeno odgovornostjo. Rok je predstavnik četrte generacije družine Robežnik, ki uspešno vodijo domačijo Pri Žabarju. Podjetje Pri Žabarju trenutno redno zaposluje 21 oseb, skupaj s študenti in pogodbenimi sodelavci pa nas je že več kot 30.